Ljutomer

MISEL DNEVA

"Družina je nekaj svetega."B. sl. Danijel Halas

Božja beseda

ANKETA

Kdo je avtor članka v Stopinjah 2017 z naslovom Človekova pot svetosti?
rezultati anket

2006  2007  2008  2009  2010  2011  2012  2013  2014  2015  2016  2017  2018  

PREDSTAVITEV NOVEGA LJUTOMERSKEGA ŽUPNIKA GORANA MERICO

petek, 24.08.2018


V nedeljo, 26. avgusta 2018, je bilo natanko teden dni, odkar smo v našo ljutomersko župnijo po odhodu župnijskega upravitelja Zorana Carja, dobili novega župnika Gorana Merico in kaplana Borisa Kučka. In tega dne se je naš novi župnik tudi javno presdtavil in pozdravil župljane pri vseh nedeljskih svetih mašah.

Spoštovani g. župnik Goran Merica!

Naj vam v imenu župljanov in župnijskih sodelavcev, izrečemo nekaj besed v dobrodošlico, ko ste prišli kot novi župnik v župnijo Ljutomer. Najprej vas v imenu celotne ljutomerske župnije prav prisrčno pozdravljamo. Veseli smo vašega prihoda med nas ter upamo in si želimo, da bi s skupnimi močmi uspešno gradili naše občestvo. Prišli ste med čredo, ki potrebuje pastirja. Prepričani smo, da nas boste vodili v veri in upanju in nam božjim otrokom kot božji služabnik posredovali čudovita Gospodova dela. Z vašim prihodom med nas je v našo župnijo zavel nov veter, ki nam bo vsem prinesel veliko sprememb, ki nam bodo novi izzivi. Verjamemo, da bomo z vašo pomočjo rasli v veri in medsebojni ljubezni. Vi nam bodite zgled, da bomo še močneje ljubili Jezusa in hodili za njim, tudi mi pa vam obljubljamo, da vam bomo stali ob strani ter zaupali in verjeli v vaše poslanstvo.

Vsi si želimo medsebojnega sodelovanja, od najmlajšega pa do najstarejšega, vsak po svojih zmožnostih -saj zelo dobro vemo, da je posameznik nemočen, skupaj pa zmoremo veliko.

Stojimo na razpotju in ne vemo, kam nas bo ponesla Gospodova volja. Toda nismo sami, imamo drug drugega, da si pomagamo in stojimo ob strani. Vsak začetek je težak, toda verjamemo, da nam bo z močno povezanostjo in še posebej s trdno vero v Boga uspelo živeti v sožitju tako, kot je Bogu všeč.

Še enkrat dobrodošli v naši župniji, kjer si močno želimo, da bi se dobro počutili in z veseljem opravljali delo dušnega pastirja. Vsemogočni Bog pa naj nam pomaga, da bi se znali bratsko ljubiti in pogumno stopati po skupni poti.

 

Nuša Novak


PREDSTAVITEV NOVEGA ŽUPNIKA

Goran za svoje življenje pravi, da je bilo polno lepih trenutkov, ki so se začeli že v otroštvu. Obiskoval je III. osnovno šolo v Murski Soboti, kjer je doživel veliko lepega in stkal prava prijateljstva. Po končani osnovni šoli je odšel v Maribor, kjer je obiskoval Škofijsko gimnazijo Antona Martina Slomška. Zaradi svoje odvečne energije in včasih tudi lahkomiselnosti je moral drugi letnik gimnazije ponavljati.

"Toda to leto je bilo za mene hkrati spoznanje, da brez dela in odpovedovanja ne moreš ničesar doseči," pojasnjuje svojo srednješolsko izkušnjo mlad duhovnik. Po premisleku in pogovoru s svojimi najbližjimi je v sebi spoznal dokončen odgovor, da si želi postati duhovnik in se zato odločil nadaljevati študij teologije v Mariboru. "To so bila leta, v katerih smo doživljali veliko lepih stvari in hkrati tudi veliko realnih padcev," komentira Goran.

Merica je do nedavnega opravljal službo v murskosoboški župniji. Najprej je ob sprejemu svojega poslanstva kot diakon bil poslan v župniji Dobrovnik in Bogojino. Po enem letu je postal kaplan v Gornji Radgoni in sedaj je od meseca septembra 2011 že kaplan v svoji rojstni župniji Murska Sobota.

"Goran, a bi ti postal duhovnik?"

Kot otrok je Goran vedno sanjal, da bo nekoč odličen nogometaš, da bo igral v tujini in bo imel mnogo denarja, slave, deklet, toda vse to se je spremenilo. Sedaj se z nogometom ukvarja samo še rekreativno in je član slovenske nogometne reprezentance duhovnikov.

Prvič se je z mislijo postati duhovnik srečal pred birmo, ko ga je gospod škof, dr. Jožef Smej, vprašal: "Goran, a bi ti postal duhovnik? " Od takrat naprej je bila ta misel vedno prisotna v njegovem življenju. Dokončna odločitev, da postane duhovnik, je bila v četrtem letniku gimnazije, so se pa vmes pojavljali tudi dvomi: "Čeprav sem mislil, da je s tem konec mojih preizkušenj, sem v času študija doživljal velikokrat tudi občutke, da to ni za mene. Vmes med študijem sem se tudi redno zaljubil, toda vedno znova sem spoznal, da gre le za trenutno stanje. Ljubezen do Boga je bila vedno močnejša in je na koncu zmagala."

Njegova odločitev za duhovnika je naletela na različne odzive. V družini je sprva to bilo težko sprejeto s strani očeta, kajti ni si mogel predstavljati, da Goran sam ne bi imel svoje družine, ker  je oče evangeličanske vere. Toda, po nekaj tednih mu je dejal, da bo vesel on, če bo vesel njegov sin.

"Z veseljem je spremljal moje korake na poti študija, me bodril in podpiral. Moja mama pa je vsekakor bila vedno vesela moje odločitve. Skrbelo jo je za mene in sem prepričan, da je tudi veliko molila. Vedno je bila z mano v mislih, ko sem imel izpite. Oba starša sta se vedno razdajala za mene in bila vedno ob meni, tudi v vseh preizkušnjah," razlaga Goran. Njegovi prijatelji dolgo niso verjeli v to, da bo resnično postal duhovnik, saj je bil vedno za vsako stvar, in si tega niso mogli predstavljati, da bo v vsej polnosti nekoč res duhovnik. Toda, sedaj so vsi ponosni, da je res duhovnik in da je skupaj z njimi odraščal.

Ni pomembno, kaj si, ampak moraš znati prisluhniti sočloveku

Njegov dan ni bil sestavljen samo iz svete maše, ampak je izgledal nekako tako: po jutranjem vstajanju je opravil sveto mašo, če jo je imel zjutraj ob sedmih, po maši je sledil zajtrk in potem delo v župnijski pisarni. Poleg tega je imel dnevno razne sestanke, srečanja z ljudmi, opravljal obiske bolnikov po domovih ali bolnišnicah, pripravljal se na verouk. Po kosilu je imel verouk, proti večeru pa je bila še sveta maša ter srečanje z mladimi ali različnimi skupinami, ki so delovale v župniji, nato pa je prišel na vrsto zaslužen počitek. Seveda pa to ne pomeni, da ni imel čez dan nič prostega časa za sebe in svoje prijatelje.

Svoj odnos do Boga Merica opisuje: "Moj odnos do Boga je preprost in sproščen. Vedno znova me je On pripravljen poslušati, nikoli me ne zapusti in razočara. Tudi takrat, ko padem pod težo greha, me On spodbuja in mi da moči, da ponovno vstanem in grem naprej ter še naprej oznanjam Njegovo besedo in življenje.  Svoj odnos z Njim, ki je daroval svojega sina za moje odrešenje, negujem preko molitve, svete maše in zakramentov."

Njegov največji vzor med duhovniki je gospod škof, dr. Jožef Smej, in sicer zaradi njegove preprostosti in drže, ki kaže na to, kako pomemben je Bog v našem življenju. Poleg njega mu vzor predstavlja tudi sedanji murskosoboški župnik Goran Kuhar, ki je vedno znova odprt za sočloveka in je njegov nasmeh vedno pozitivno sprejet med ljudmi. "Njegova drža pokončnega duhovnika kaže predvsem na to, da ni pomembno to, kaj si, ampak da si v vsej polnosti človek, ki zna prisluhniti sočloveku," dodaja Goran.

Temelj vere se prične v družini

Vedno več mladih se ne poroča in živijo v izvenzakonski skupnosti, z žalostjo pojasnjuje: "Ne dopustijo, da bi v njihov odnos z ljubljeno osebo vstopil Bog, ki bi jima dal svojega blagoslova in bi skupaj z njim premagovala vse preizkušnje, ki so jima postavljene na njuno skupno pot. Največkrat slišimo, da mladi pravijo, da gre pri poroki samo za papir, a v resnici gre pri cerkveni poroki tudi za trajno vez, zakonca združi za večno pred Bogom."

Z otroci se seveda vsakodnevno srečuje in povedal je, da so otroci ponekod še vedno odprti za sodelovanje in pripravljeni priskočiti na pomoč. Zmotno je, da ljudje mislijo, da so samo duhovniki tisti, ki morajo otroka navdušiti za vero in molitev. Temelj tega poslanstva se namreč začne v naših družinah in domačih okoljih. Če otrok doma ne vidi staršev, da molijo ter verujejo v Boga in njegovo dobroto, bodo tudi oni težko sprejeli vero za svojo sopotnico v življenju.

"To delo me napolnjuje"

Vsak človek se v življenju srečuje s preizkušnjami ali skušnjavami, ki pa velikokrat ne pokažejo prave vrednosti človeka in njegove odločitve. Kot pravi Merica, nikoli ni obžaloval odločitve, da je postal duhovnik, saj ga to delo in življenje v vsej polnosti napolnjuje in osrečuje, saj se lahko vsak trenutek daje na razpolago ljudem in njihovim potrebam.

Njegove želje za prihodnost ostajajo skromne: "Moje želje za prihodnost so vsekakor te, da bi lahko še vedno osrečeval ljudi okrog sebe ter jim z besedo in dejanji kazal na veličino Boga in njegovo ljubezen, ki nam jo podarja."


Vir: Pomurec.com