Ljutomer

MISEL DNEVA

"Ali ni čudež, da ta mrtva zemlja hrani vse živo: toliko vrst rastlinstva, živalstva, 6 milijard ljudi. Vsak dan mora zrasti toliko hrane, da se vse to nasiti. Človek se baha, da on ustvarja, v resnici kvečjemu sadi, zaliva, pobira sadeža – rast pa daje Bog, ki je vse ustvaril. Čudežna pomnožitev kruha v puščavi je pred našimi očmi." B. sl. Alojzij Kozar

Božja beseda


Vir: www.hozana.si

ANKETA

Kdo je avtor članka v Stopinjah 2017 z naslovom Človekova pot svetosti?
rezultati anket

2006  2007  2008  2009  2010  2011  2012  2013  2014  2015  2016  2017  2018  

PREDSTAVITEV NOVEGA LJUTOMERSKEGA KAPLANA BORISA KUČKA

četrtek, 30.08.2018


Gospod kaplan Boris Kučko, ki prihaja iz župnije Turnišče, je bil 29. junija 2013, v soboški stolnici posvečen v duhovnika. Do nedavnega je svoje duhovno poslanstvo gospod kaplan opravljal v župniji Beltinci. Sedaj pa delo dušnega pastirja opravlja naprej v naši župniji Ljutomer.

 

Spoštovani g. kaplan Boris Kučko!

Tudi vam izrekamo prisrčno obrodošlico, čeprav vas je nekaj naših vernikov že uspelo pozdraviti in spoznati na dekanijskem romanju na Ptujsko goro, katerega ste se udeležili minulo nedeljo.

V preteklih dneh smo večkrat rekli, da smo hvaležni za čas, ki je za nami in da se veselimo nove dobe, ki jo vajin prihod z g. župnikom napoveduje.

Želimo, da bi se med nami dobro počutila, da bi z veseljem, odgovornostjo, trdno vero, jasno besedo in močnim zgledom vodila našo župnijo. Obenem pa obljubljamo, da bomo zvesto, prizadevno, spoštljivo in pogumno sledili Božjemu klicu in z vero kljubovali težavam na poti.

 

Nuša Novak

 

 

Predstavitev novomašnika, kot se je sam predstavil (natisnjeno v 80. številki škofijskega glasila Poti k Bogu)

Od birme do mašniškega posvečenja

Svoje otroštvo sem preživel skupaj s starši in dvema starejšima sestrama ter starimi starši v Nedelici. Starši in sestri so mi izbrali ime po svetniškem bolgarskem knezu Borisu.
V času, ko sem se z vrstniki pripravljal na prejem zakramenta sv. birme, smo skupaj obiskovali devetdnevnico, pri kateri so dekanijski duhovniki pripravili nagovore. Poudarjali so, da s prejemom zakramenta sv. birme postanemo odgovorni kristjani s svojim poslanstvom. Takrat sem se tudi sam zamislil, kaj to pomeni zame. Sam sem se namreč že pred intenzivno pripravo na prejem zakramenta sv. birme odločil, da bom redno obiskoval nedeljsko mašo prostovoljno, ne da bi me k temu kdo silil. V tem času sem začel opravljati ministrantsko službo in se resno spraševal, kako bom služil Cerkvi kot odrasel kristjan, okrepljen z darovi Svetega Duha. Bolj ko sem v sebi razmišljal, bolj je v meni zorel samo en sam jasen odgovor: Postal bom duhovnik. In na ta odgovor je Jezus skrbno dajal še svojega: Pusti vse, kar imaš in hodi za menoj.
Za Jezusom sem šel najprej v Slomškovo dijaško semenišče v Maribor. Seveda pot ni bila lahka, težilo me je domotožje in strah pred novimi izzivi srednje šole, saj se z uspehom v osnovni šoli ne morem ravno pohvaliti. Toda Gospod, ki me je poklical, je dal, da sem to oviro tudi premagal. Na koncu je le prišel čas odločitve in preizkušenj. Predal sem se tistim lahkim in enostavnim odločitvam, po katerih ne bi smel nihče posegati, zato sem odšel daleč vstran od tega, kar bi naj bilo življenje odraslega kristjana. Toda s tem je nastala v meni velika praznina, ki je glasno govorila, da je potrebno v življenju izpolniti le Božjo voljo. Zato sem po nekaj letih vnovičnega iskanja svojega poklica z veseljem leta 2006 vstopil v mariborsko bogoslovje.
Ko sem vstopil v bogoslovje, sem svojo pot zaupal Materi Mariji in ponovil besede, ki jih je izrekla Ona ob angelovem oznanjenju: zgodi se. Ravno zaradi tega sem si za novomašno geslo izbral Marijine besede: Velike reči mi je storil Vsemogočni, njegovo ime je sveto.
Prihajam iz turniške župnije. Tukaj sem se od mnogih romarjev in iz zgodovine naučil, da je Marija proseča vsemogočnost, to sem tudi sam izkusil večkrat na tem milostnem romarskem kraju.
Ob vstopu v bogoslovje smo bogoslovci prvega letnika obiskali sestre klarise v Nazarjah. Takrat sem se z sestrami srečal prvič. Odločitev sester, da pridejo v našo škofijo in da bodo samostan ustanovile v moji rojstni župniji, je bila zame neverjetna, skoraj nemogoča. Spomnil sem se romanja v Fatimo, ko sem v tihi molitvi prosil, da bi tudi v Turnišču zaživel kakšen samostan tako kot v Fatimi. To tiho molitev sem ob novici o prihodu sester klaris poglobil. Tako smo molili eden za drugega, jaz za sestre, sestre pa zame, da bi se dobro pripravil na duhovništvo.
Vsak duhovni poklic je izmoljen, tudi moj, to vem, ker mi je veliko vernikov zaupalo, da molijo zame en, dva, tri ali več rožnih vencev na dan. Brez te molitve bi bil dejansko večkrat nemočen.

 

Vir: Škofija Murska Sobota

 

Dragi bratje in sestre. Živi Bog BO še naprej med nami, v evharistiji, v Božji besedi in zakramentih. To je močno sporočilo in hkrati zaveza naši hvaležnosti in trdnemu sklepu, da se bomo trudili za skupnost, za dobro, za povezovanje in sodelovanje.