Ljutomer

MISEL DNEVA

"Verovati v Boga, kakor ga poznamo v Stari zavezi in verovati v Jezusa Kristusa, pomeni verovati, da je vsak človek poklican k večnemu življenju." B. sl. Alojzij Kozar

Božja beseda


Vir: www.hozana.si

ANKETA

Kdo je avtor članka v Stopinjah 2017 z naslovom Človekova pot svetosti?
rezultati anket

Umetnostno - zgodovinske značilnosti

O umetnostno-zgodovinskih značilnostih župnijske cerkve
 

Prvotna cerkev v romanskem slogu je stala na tem mestu kot sedanja. Glavni oltar je bil v apsidi na vzhodni strani, na zahodni pa je bil vhod in nad njim zvonik. V začetku 15. stoletja so najprej odstranili apsido in prizidali prezbiterij v gotskem slogu. Konec 17. stoletja so podrli romansko ladjo in zgradili novo, sredi 18. stoletja so prizidali zakristijo z oratorijem in konec 19. stoletja povišali zvonik.
 

Prezbiterij ljutomerske cerkve razodeva slogovne znake pozne gotike. Vso stropno konstrukcijo nosi kamnito rebrovje, ki raste iz snopastih stenskih služnikov, ti pa počivajo na konzolah, ki so kiparsko okrašene. Škof z mitro, mlad moški z rogatim pokrivalom in dve ženski z oglavnicama so skoraj portretne upodobitve in zgovorne priče svojega časa. Viri pogosto omenjajo cerkveni tlak, skupaj z njim pa tudi grobnice. Plemiče in župnike so pokopavali v prezbiteriju, druge uglednejše vernike tudi v ladji. Najstarejša grobnica je pod korom. V njej je od leta 1414 pokopan cvenski graščak Rudolf Lasberški. V prezbiteriju je nagrobnik iz leta 1449, ki je posvečen spominu Jorga Sweinpercka, lastnika Dolnjega gradu. Drugi epitaf, namenjen štajerskemu komorniku in koroškemu deželnemu maršalu Reichardtu pl. Lichtensteinu iz leta 1596, je izdelal Italijan VIncentius Cumini, graški kipar in štukater. Triladijski prostor razmejujejo visoki slopi, prekriva pa ga križno obokan svod. Na zahodnem koncu je pevski kor, prav tako odprt na slope. V tej celoti je čutiti baročne značilnosti in so odraz dela graških in lipniških gradbenih mojstrov.
 

Notranjščina ljutomerske cerkve sprva ni bila poslikana. Šele konec 19. stol. je gemonski slikar Jakob Brollo poslikal stene z motivi iz legende o sv. Janezu Krstniku. Leta 1901 je slikarijo poškodoval požar. Novo stensko dekoracijo je napravil slikar Franjo Horvat iz Gornje Radgone. Stene prezbiterija pa je leta 1922 poslikal ljutomerčan Anton Čeh s prizori iz življenja sv. Janeza Krstnika in upodobitvami Kristusa, prerokov, evangelistov in apostolov Petra in Pavla. Leta 1990 so celotno notranjost prepeskal, freske pa osvežili. Zunanjo fasado so skozi zgodovino večkrat obnavljali, nazadnje leta 1933.
 

Pomemben okras ljutomerske cerkve je njena oprema, predvsem oltarji in prižnica. Mejnik opremljanja cerkve je čas po devastaciji Krucov, tj. prva polovica 18. stoletja, ko so požgane in razdejane oltarje obnavljali. Pri oltarju sv. Jožefa iz leta 1717 stopajo v ospredje predvsem stebrišče z usločeno gredo, zavoji akantove ornamentike in sadne girlande. Leta 1756 je zanj naredil oltarno sliko ljutomerski mojster Jožef Digl. Na oltarju Rožnega venca iz leta 1737 so pomembne figure svetnikov, papežev in škofov v razgibanih državah in z živahno draperijo. Oltar je pobarval graški mojster Franc Anton Ramschüssel, oltarno podobo pa je leta 1856 naslikal graški slikar Jožef Tunner. Oltar sv. Janeza Nepomuka je iz časa okoli leta 1740. Nekoliko mlajši Križev oltar iz leta 1741 s Križanim, Marijo in Janezom ter dvema svetnikoma je delo rezbarja Franca Abrahama Sgahkarja ali Schakharja iz Lipnice. Z njim je sodeloval graški slikar Matija Marchl. Najmarkantnejše delo je nedvomno veliki oltar, stvaritev mariborskega kiparja Jožefa Holzingerja. Nastal je v letu 1797. Oltarju se pozna, da je nastal že v klasicizmu. Stebrišča arhitektura nastanka je skoraj brez ornamentalnega okrasja. Leta 1810 ga je pobarval radgonski slikar Simon Adamec, oltarne podobe je prispeval graški umetnik J. Jandl, sedanjo sliko sv. Janeza Krstnika, patrona cerkve, pa je leta 1856 izdelal graški slikar Beyer.
 

Zapisi pripovedujejo tudi o drugi opremi. Prižnica z razgibano streho, s figuraliko in okrasjem kaže znake zrelega baroka, kar ustreza navedbi, da je iz leta 1736. Baročne orgle je 1737 leta naredil Jurij Miteregger iz Gradca, po požaru 1901 pa jih je popravil Jožef Brandl iz Maribora. Nazadnje so bile obnovljene leta 1991.
 

Nekoč je cerkev obdajalo taborsko obzidje, znotraj tega pa je bilo pokopališče. Leta 1671 so na pokopališču pozidali kostnico. Leta 1736 pa sta obzidje poživila dva baročna portala, okrašena s kipi reliefnimi kartušami in trakasto ornamentiko. Pravzaprav gre za arhitekturno kompozicijo, pri kateri ima soustvarjalno vlogo tudi kapelica sv. Florjana s kupolasto streho in mičnim stolpičem, stoječa med portaloma. Kipe nad vhodoma je izdelala izurjena umetniška roka, tej pa lahko bržkone pripišemo tudi tri baročne reliefe, vzidane na notranji strani obzidja. Prizore, ki prikazujejo Abrahamovo daritev, Janeza Krstnika in Rojstvo, odlikuje slikovita zasnova, kipar pa jo je spretno prenesel v kamen.